Pohod Alpe-Adria 2020: Peš na poti od Kranja do Pirana

Pohod Alpe-Adria 2020: Peš na poti od Kranja do Pirana

25. 7. 2020 | Alpe Adria, Arhiv

ALPE – ADRIA 2020 (peš iz Kranja do Pirana z mulci VZ Kranj)

1. DAN: Kranj – Gorenja vas
Beni je izračunal, da bi do Pirana hodili le uro in petnajst minut, če bi šli z Bleda. Ampak to bi potem čisto preveč hitro minilo.
Popoldne smo vendarle zaokrožili prvo dobro tridesetko in osvojili Gorenjo vas. Nočitev v ‘glampingu Kopačnica’ v roju kresnic, pri smrčečem medvedu.
Še prej pa izborna večerja izpod kuhalnice Silvane, Boštjana in Jožkota! Novi bregovi Žirovskega vrha že kličejo. 😁
2. DAN: Gorenja vas – Medvedje Brdo
Ekola: novih 30+ kilometrov.
Ali pa še kak kilometer, dva več za nekatere.
Ta hitri smo se zapodili v poslednji klanec, potem mi pa neko križišče ni bilo čisto jasno. In čeprav smo v preteklih letih prisegli, da ‘babe v telefonu’ ne vklopimo za nobeno ceno več, smo ponovno riskirali. No, hudič je, ko se na 28-em kilometru zgubiš. Ampak navsezadnje vse to šteje kot le še ena zgodba! 😉
3. DAN: Medvedje Brdo – Razdrto
Kraljeva etapa: tretji dan smo jih kresnili kar 44 in v skupnem seštevku presegli stotko.
Vzcveteli so žulji, noge postajajo telečje, zagrizenosti pa je vse več in več.
Tam nekje po 35-em kilometru, ko je bilo res že brutalno, so mulci spet našli tisto uĺtraško rešitev, ob kateri se mi kar smeje: ko ni več moč hoditi, pa enostavno laufaš! Bravo! Tole danes je bilo epsko. S Pio in Bojanom (loškim) v vrtoglavem finišu do Razdrtega. Ostali v vztrajnostnem režimu kmalu za nami. Tojeto! Danes bo že zadišalo po morju 😉🙃❤💪
4. DAN: Razdrto – Klanec pri Ocizli
Pa saj nas komaj dohajam. Pot se preliva v zgodbe, v anekdote, ki se porajajo z novimi kilometri. Vnovičnih 30 jih je za nami. Prav vsak se srečuje z demoni – s svojimi notranjimi, s tistimi, ki vznikajo zavoljo tegob telesa, sploh pa s tistimi, ki jih podžigajo nevidne sile duha. A o predaji nihče ne pomisli niti za hip. Vsak najde svoj način, kako se pregrizti skozi krize, potem pa se spet pridruži razposajenosti in drobnim treparijam, ki popestrijo dolge poti. Vam iskreno povem: vsakič znova sem popolnoma paf, kako izjemni so naši mulci!

Jutro leze med zamaknjene stene doma duhovnosti, kjer smo danes ponižno legli k zasluženemu počitku,

Andrej že premetava lonce v kuhinji, še malo in lotimo se predzadnjega poglavja na naši poti do morja, ki gre v resnici od tam še naprej 😉🙃💪
5. DAN: Klanec pri Ocizli – Žusterna
Morje nas je kar posesalo s Kraškega roba in s plesnimi koraki smo ga osvojili že zgodaj popoldne. Ko sva z Bojanom korakala proti Kopru, je izjavil, da si ni mislil, da bo pot do morja tako lahka. ‘Ne, Bojan,’ sem ga popravila, ‘reče se: Nisem si mislil, da toliko zmorem.’ Bravo vsi! Še en dan, ko so naši mulci dokazali, da so totalne face! S čestitkami pa kar počakajte, čeprav smo veseli prav vsake, ampak jutri hodimo še do Pirana. 💪🙃❤🤪
6. DAN FINIŠ: Žusterna – Piran
Ko se je Pia prijavljala na pohod, me je vprašala, če bom o njih tudi napisala knjigo. Hej, mulci moji, svojo nepozabno zgodbo ste si napisali sami!
Te poti se vsakič znova prav po otroško veselim. S pričakovanjem velike prigode, z rahlim nemirom, saj vem, da bodo v njej tudi težki trenutki, ki jih bo vsakdo moral premagati sam. In potem, ko jih, se zgodijo tiste stvari, ki resnično štejejo. Marsikdo me vpraša, če je takšna pot za naše mulce prelomna, če je potem vse drugače. Najbrž ne. Je pa trden dokaz in neposredna izkušnja, da zmorejo. Da če se zavzamejo, lahko korak za korakom dosežejo velike cilje. So trenutki, ki so lahko tako težki, da se ti zdi, da nimaš več moči niti za en samcat premik. So trenutki, ki te pretresejo in pomisliš, da dosegaš svoje meje. A prav takšni trenutki ti pokažejo, da se tudi v najtežjih situacijah najde pot in navsezadnje minejo. Meja pa zbledi in se razblini kot nebogljen privid lastnih strahov. Ostane le trdna volja, zaupanje, zadoščenje in neskončno veliko moči. Srčno upam, da naši mulci ponesejo to izkšnjo s seboj. Moj poklon do srede zemlje in še čez!
Cilj je le poslednje dejanje, prazno samo po sebi. Z vso veličino ga napolni opravljena pot. (iz knjige Evforija: 233 kilometrov Pirenejev ob poti do morja, kje je zabeležena zgodba s pohoda 2018)
Hvala vsem, ki nas podpirate materialno ali kako drugače. Hvala, vsem tistim, ki ste nas v živo ali preko medijev spremljali na poti. Hvala za vse komentarje in vzpodbudne besede. Čeprav nismo vsakemu posebej odgovatjali, smo prebrali in bili veseli prav vsakega odziva. Hvala, ker zgodba dobi priložnost, da zaživi med ljudmi. Se vidimo naslednje leto! Ekipo že imamo 🤪💪🙃😊
Zapisala: Petra Vladimirov

Tradicionalni pohod v Vrbo, 2.12.2019

5. 12. 2019 | Arhiv

V ponedeljek 2.12. smo se spet podali na tradicionalno pot iz Smlednika v Vrbo. Poleg organizatorjev iz Smlednika, so se nam pridružili še pohodniki iz OŠ Žirovnica ter otroci in vzgojitelji iz Malči Belič. Naš zavod je bil zastopan najbolj številčno.
V Vrbo hodimo že leta, marsikje hodim sama tudi sicer, a priznati moram, da so bile včerajšnje razmere daleč najbolj zahtevne in težke – že kar neskončno zoprne – tudi nasploh.
Bili smo popolnoma mokri v pol ure hoda, ne glede na opremo. In pred nami je bil še cel dan.
Resnično vsa čast in globok poklon vsem udeležencem, ki so kljub objektivnim okoliščinam in subjektivnim težavam zmogli vztrajati do cilja: Ajli, Niki, Pii, Mateju, Nejcu, Klemnu, Nellu in Martinu.
Tistim, ki je popustila volja (Timu, Kocijanu, Beatris, Vanessi) želim, da jim v prihodnje uspe vztrajati na poti do svojih ciljev, kajti takšne v največji meri dosegamo »z glavo«.
Hvala vsem spremljevalkam – Tini, Katji in Emi. Mokre do gat smo vložile maksimalno v oporo in vzpodbudo slehernega.

Petra

In še nekaj medijskih odzivov:
https://4d.rtvslo.si/arhiv/porocila/174655699
http://www.gorenjskiglas.si/article/20191203/C/191209953/1170/pes-iz-smlednika-v-vrbo