Pa smo šli… Na Madžarsko pogledat kakšna je Panonska nižina, kako blatno je Blatno jezero in kako zgleda, ko ima mesto skoraj toliko prebivalcev kot cela Slovenija. 🙂
Kaj vse smo videli, lahko preverite na fotografijah. 😉
V okviru projekta NasViz se je skupina desetih otrok in mladostnikov v spremstvu dveh vzgojiteljic odpravila (23. 05. 2016) na vodno doživetje v Atlantis.
Spust po toboganu in osvežujoč pljusk v bazen, trenutki preprostega uživanja na valovih, navdušujoče plavanje s tokom skozi podzemno jamo, uživanje v razkošju whirlpoolov, predajanje vodnim kapljicam slapa, razvajanje v notranjih, zunanjih bazenih in savni ter smeh in veselje, ki je na obraze otrok pričaral pisan svet vodnih igral. Vse to in še več je naredilo naš obisk Sveta doživetij enkraten in nepozaben.
Zapisala: Saša Gorenc Košir
V ponedeljek, 23. 05. 2016, se je skupina fantov – Rok, Grega, Tim in Nik, kljub deževnemu vremenu, v okviru projekta NasViz, odpravila proti Bledu na pustolovščino. Fantje so bili vznemirjeni, saj še nihče izmed njih ni bil na tovrstni aktivnosti.
Pozorno so poslušali navodila inštruktorjev, naučeno preizkusili na testnem poligonu in se nato pogumno pognali v krošnje dreves. Mlajša dva sta bila skupaj, starejša pa skupaj in tudi starosti primerno so se razporedili na težavnostne stopnje.
Začetni pogum se je na višini kmalu spremenil v previdnost in slišali so se komentarji: »Ne me motit, sedaj gre za življenje!«. Z nekaj spodbudami in uspešno premaganimi nalogami se je pogum vrnil in z veliko vnemo so premagali vse težavnostne stopnje – mlajša dva drugo in tretjo, starejša dva pa tretjo, četrto in peto. Malo so se še tresle hlače tekom celega poligona, a je bil ponos ob zaključku toliko večji.
Pred odhodom smo si privoščili še nekaj spustov po zip line-u, ki je napet čez celo jaso in tako je bila doza adrenalina polna.
Bravo!
Zapisala: Tina Kralj
Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora že vrsto let organizira državno tekmovanje v poznavanju življenja in dela Josipa Jurčiča za otroke in mladostnike iz slovenskih vzgojnih zavodov, mladinskih domov, prevzgojnega doma, stanovanjskih skupin, ZGNL Ljubljana in CIRIUS Kamnik.
Tekmovanje poteka v obliki pohoda od Muljave do Višnje Gore, a pri tem čas hoje ni pomemben. Kar zares šteje je, kako ekipa opravi naloge, pred katere je postavljena tekom poti (kviz na tematiko Josipa Jurčiča, izdelovanje šopka in poznavanje rastlin v njem, iskanje posebnih, v namen pohoda izdelanih gob in streljanje na gol). Letošnje tekmovanje je potekalo 19. 05. 2016, ekipo Vzgojnega zavoda Kranj pa so sestavljali Irena, Valerija, Nuša, Rebeka, Silvo, Rusmir in Tilen. Delovali so izredno povezano in sodelovalno, bili so polni znanja, energije in zagona, kar je botrovalo k izredno dobri uvrstitvi na tekmovanju. Ekipa je namreč zasedla 2. mesto, za kar si zasluži vse pohvale in čestitke! Super ste bili!!! 🙂
Vsako leto pa se mladi potegujejo tudi za čim boljše uvrstitve na izzivu Višnja Gora ima talent, kjer se lahko predstavijo s svojimi individualnimi ali skupinskimi točkami. Večina mladih se predstavi z glasbenimi prispevki. V naši ekipi sta pogum zbrala Tilen in Silvo. Tilen nas je navdušil z beatbox točko, Silvo pa nas je razgrel s pesmijo Črn tulipan. Oba sta nastop opravila izvrstno in zasedla najboljša mesta. Silvo se je namreč uvrstil na 4. mesto, Tilen pa na najboljše 1. mesto! Fanta, iskrene čestitke za osvojeni mesti in bravo za pogum ter izvedbo vajinih nastopov! Odlična sta bila!!! 🙂
Mentorici: Saša Rozman Berce in Mateja Oman
Ekipa potepuhov (Irena, Valerija, Aleksander, Ismir, Nik, Gregor, Rok, Blaž, Rusmir, Martin, Mateja, Grega in Petra) se je 06. 05. 2016 odpravila na doživljajski vikend na Kolpi. Kar šest mladostnikov se je na to doživetje podalo že drugič, saj so vedeli, da jih čaka mnogo smeha, zabave in avantur.
Kljub temu, da je le teden dni pred odhodom padal sneg, nas to ni ustavilo, da se ne bi za uvod v vikend najprej podali naravnost v tokove Kolpe. Ja, prav ste prebrali. 🙂 Oblekli smo si kopalke, globoko vdihnili in gremoooo! Voda je bila mrzla, tok zaradi obilice dežja kar močan, a naš pogum je bil močnejši od vsega. 🙂 Po uvodni osvežitvi je sledilo tekmovanje v metanju kamenja čez reko, kjer so še posebej blesteli fantje in ne boste verjeli, zmagovalni kamen je priletel s slovenskega bregu reke čisto na hrvaški breg. 🙂
Uvodnim vragolijam ob reki, je sledila namestitev na domačiji Pr’ Kokotu, kjer nas je prijazno in gostoljubno sprejel sam lastnik kmetije. Razkazal nam je senik in skedenj, kjer smo si uredili prenočišča ter nam predstavil preostale možnosti, ki jih nudi domačija. Prostrane travnate površine smo takoj izkoristili za igro nogometa, igranje badmintona, metanje vortexa, norčije z diabolom, med drevesi smo napeli slackline, … Vsak izmed nas je našel primerno aktivnost zase in naslednji dve uri smo uživali v druženju – o dolgčasu ali uporabi elektronskih napravic ni bilo ne duha, ne sluha. 🙂
Dan smo zaključili z večerjo in zabavnim programom ob tabornem ognju. Tam smo najprej za posladek spekli nekaj sladkornih penic, nato pa je sledila čisto prava cirkuška pedagogika. Vsak od nas je imel možnost, da se preizkusi v trikih z ognjem in kar nekaj mladih je pokazalo čisto pravi cirkuški talent. Za popolno relaksacijo je poskrbela verižna masaža in za tem sladko spanje. 🙂
Noč je bila mrzla – milo rečeno. 🙂 Vsi, ki so spali na seniku, so se zarili v seno, da jim je bilo toplo, preostali na skednju, pa smo si morali nadeti bunde, da nas ne bi zeblo.
Prebudili smo se v čudovito jutro. A življenje na domačiji ni le zabava, zato je po zajtrku sledila delovna akcija. 🙂 Razdelili smo se v ekipe in se lotili čiščenja podstrehe starega poslopja, grabljenja pokošene trave, pranja zabojnikov za smeti, … A čisto brez zabave pa kljub vsemu ne gre in tako se je resnemu delu kmalu pridružilo špricanje z vodo, valjanje po blatu, poležavanje na asfaltu, krašenje vzgojiteljev s travniškim cvetjem, … 🙂
Delu je sledilo dobro kosilo in nato težko pričakovani dogodek – rafranje po Kolpi. Priznati je treba, da so se kot pozitivna izkazala znanja in izkušnje lanskega leta, saj nam je šlo tokrat rafranje izredno dobro od rok. Prav nič se nismo vrteli na mestu, pač pa smo se takoj zapodili po toku reke. Tudi prevračanja letos ni bilo. Ja, pravi profesionalci smo že postali. 🙂 A suhi do cilja seveda nismo prišli… Škropili smo se z vodo, se metali v reko, poskušali prevrniti drug drugega, … 🙂
Večer je ponovno minil ob tabornem ognju. Tokrat smo si na njem spekli hrenovke in medtem ko je “na celini” pošteno deževalo, je nas vsake toliko časa poškropila le kakšna mimoidoča kapljica – da nam ob ognju ne bi bilo preveč vroče. 🙂 Vseeno pa nam je vreme zagodlo do te mere, da smo odpovedali večerni pohod do groba Ljubice Milič (oz. Milice Ljubić, kakor smo jo preimenovali mi), za katero se po Beli krajini govori, da jo je požrl volkodlak… To skrivnost bomo očitno morali raziskati prihodnjič. 😉
Druga noč je bila bolj topla, res pa je tudi, da smo se glede na preteklo izkušnjo, nanjo bolje pripravili. 🙂 Tokrat ni zeblo nikogar, le minila je prehitro, saj smo morali v nedeljo vstati že ob 7.00. To je bilo, roko na srce, za nedeljsko jutro kar preveč naporno. 🙂 Zajtrk, pospravljanje domačije, pakiranje in gremo na pot. Tokrat na pohod po slovenski najjužnejši pešpoti. Slednja poteka od Damlja do Radenc, po slikovitem kolpskem kanjonu in čudoviti neokrnjeni naravi. Pot nas je vodila skozi vas Kot, ki je najjužnejša točka Slovenije, postali smo pri francoskem kamnu, si pogledali nekaj metrov podzemne jame Kobiljača (najdaljša belokranjska kraška jama), v vasi Breg smo bili priča mletju edinega še delujočega mlina v tem delu reke Kolpe, na koncu poti pa smo se okrepčali s kosilom. Vzgojitelja Grega in Petra sta pešpot doživela še posebej v stiku z naravo, saj sta pot v celoti prehodila bosa. 🙂
Naš zadnji postanek je bil v vasi Dvor, kjer smo se posladkali s sladoledom, poklepetali o naših doživetjih, strnili misli in izkušnje ter sklenili, da se kmalu spet podamo na kakšno podobno avanturo. 🙂
Za vse, ki niste bili z nami, smo pripravili foto galerijo. Žal v njej manjka večina fotografij prvega dne, a je nek belokranjski škrat želel, da ti dogodki ostanejo le v spominih udeležencev in je zato vse fotografije izbrisal. Naslednje dni smo fotoaparat k sreči uspeli skriti pred njim. 😉
Mentorji: Mateja Oman, Gregor Rožanc in Petra Vladimirov
Zapisala: Mateja Oman
V aprilu je Stanovanjska skupina Črnava s praznovanjem in dnevom odprtih vrat obeležila 20-letnico delovanja.
Ob tej priložnosti so nas obiskali tudi novinarji s Slovenskih novic in Gorenjskega glasa. O življenju in delu v naši Stanovanjski skupini so objavili kar tri članke, in sicer:
Objavljenih člankov smo bili zelo veseli in za hipec smo se počutili kot čisto prave medijske zvezde. 😉