Doživljajski vikend na Kolpi, maj 2015

15. 5. 2015 | Adrenalinc, Arhiv

Celoletni projekt Potepuhi je doživel svoj zaključek z doživljajskim vikendom na Kolpi.

Trinajst potepuhov (Tim, Žiga, Valerija, Irena, Nik, Maja, Blaž, Rok, Gregor, Laura, Mateja, Saša in Grega) se nas je namreč odpravilo v Gorenjce pri Adlešičih, kjer smo bivali na domačiji Pr’ Kokotu. Domačija in njen lastnik sta nas sprejela odprtih rok. Ker smo bili pošteno lačni smo si seveda najprej pripravili kosilo, nato pa smo radovedno raziskovali kaj domačija ponuja: senik, skedenj in druge objekte ter seveda obsežne travnate površine okoli njih. Našli smo vse, le Kolpe ne. 😉 A želja po kopanju v Kolpi je bila velika, zato smo se hitro odpravili iskat reko. Odkrili smo sanjski prostor ob Kolpi, kjer je prav vsak od nas našel nekaj zase: eni so se kopali, čofotali in se masirali na brzici, drugi poležavali na obali, tretji raziskovali po okolici, metali žabice v reko, fotografirali, pozirali, …
Prvi večer smo preživeli ob tabornem ognju, ki je bil v resnici pravi kres, nato pa je sledilo spanje na seniku. Vsak je našel svoj prostor, zlezel v spalko in se ob prijetnem vonju sena zazibal v spanec. Le Tim in Nik sta se odločila, da bosta prenočila v svojem “apartmaju” nedaleč od nas – postavila sta si bivak in polna vznemirjenja zaspala.

Drugi dan nas je čakala delovna akcija na domačiji, s katero smo deloma odslužili naše bivanje tam. Obikovale so se delovne skupine, ki so imele vsaka svojo zadolžitev: pobiranje kamenja, zalivanje trave, pospravljanje prostora, kjer se sicer kuri ogenj, podiranje lesene lope, … Gregor in Rok sta ob tem ves čas opazovala soseda, ki je delo opravljal s traktorjem in takoj, ko se je pokazala priložnost, sta smuknila k njemu v traktorsko kabino. 🙂 Sledilo je nekaj prostega časa, ki smo ga zapolnili predvsem s športnimi igrami: igranje badmintona, metanje vortex žoge, poskakovanje in valjanje po travniku, …
Po kosilu je bilo na vrsti čolnarjenje po Kolpi. Razdelili smo se v manjše skupinice po dva ali tri člane. Vsaka skupina je dobila svoj mini raft in podali smo se na vožnjo po Kolpi. Priznati moramo, da smo imeli sprva kar nekaj težav in je naše čolnarjenje bolj kot na vožnjo po reki spominjalo na dunajski valček, saj smo se le obračali v krogih. 🙂 A ko smo le usvojili tehniko krmarjenja, je vse teklo kot po maslu. No, dokler nismo kje nasedli, se z rafta prevrnili v Kolpo, … 😉 Toda to so bile seveda dogodivčine, ki so našo vožnjo naredile le še bolj zabavno.
Po povratku nazaj na domačijo je sledila večerja, ki je bila tokrat nekoliko bolj zanimiva, saj smo hrenovke pekli kar nad ognjem. Pri tem je daleč najbolj inovativno metodo uporabil Rok, ki je hrenovko nataknil kar na dolgo drevesno vejo. 😉
Dan smo zaključili z belokranjskim večerom in čisto pravim ognjenim spektaklom.
Seveda smo tudi tokrat spali na seniku in ker je začel padati dež je to naši dogodivščini dodalo še poseben čar. 🙂 Na seniku sta se nam tokrat pridružila tudi Nik in Tim, saj sta ugotovila, da je njun “apartma” hladen in neudoben. 🙂

Tretji in hkrati zadnji dan smo začeli že ob 7.00, čeprav bi nam čisto vsem ustrezalo, če bi se lahko še kakšno uro valjali po senu. A potrebno je bilo vse pospraviti, spakirati in se odpraviti na pot. Udeležili smo se namreč 20. jubilejnega pohoda po najjužnejši slovenski pešpoti. Pot nas je iz Damlja vodila skozi vas Kot, kjer se nahaja najjužnejša točka Slovenije, mimo “francoskega kamna”, pa vse do kraške jame Kobiljače, ki je mimogrede najdaljša belokranjska jama. Belokranjski jamarski klub je poskrbel za osvetlitev in tako smo si nekaj začetnih metrov jame lahko ogledali tudi mi. Od jame se je pot naprej vila skozi vas Breg, kjer melje še edini delujoči mlin v tem delu reke Kolpe, pa vse do Srednjih Radencev, kjer je bil zaključek pohoda. Na pohodu je sodelovalo nekaj več kot 400 ljudi in kljub temu, da smo na start prispeli med zadnjimi, je bil del naše ekipe na cilju med prvimi (Blaž, Maja, Tim in Nik). Bravo! 🙂
Pohod smo zaključili s kosilom, poslovilnim skokom v Kolpo in blatnim pilingom za lepšo kožo. 😉
Sledila je le še vožnja proti domu. Seveda brez simboličnega zaključka ni šlo in nič se ne bi na sončno nedeljo bolj prileglo kot sladoled. Zato smo se na poti ustavili v kraju Dvor, kjer smo si privoščili to sladko osvežitev in s tem zaključili ta celoletni športni in doživljajski projekt.

Doživljajski vikend na Kolpi je tako uspešno za nami, prav tako pa tudi projekt Potepuhi kot tak. Zato nam na tem mestu ne ostane drugega kot da zakličemo: POTEPUHI, NASVIDENJE NASLEDNJE LETO! 😉

Mentorji: Mateja Oman, Gregor Rožanc, Saša Gorenc Košir

Zapisala: Mateja Oman