Ekipa potepuhov (Irena, Valerija, Aleksander, Ismir, Nik, Gregor, Rok, Blaž, Rusmir, Martin, Mateja, Grega in Petra) se je 06. 05. 2016 odpravila na doživljajski vikend na Kolpi. Kar šest mladostnikov se je na to doživetje podalo že drugič, saj so vedeli, da jih čaka mnogo smeha, zabave in avantur.
Kljub temu, da je le teden dni pred odhodom padal sneg, nas to ni ustavilo, da se ne bi za uvod v vikend najprej podali naravnost v tokove Kolpe. Ja, prav ste prebrali. 🙂 Oblekli smo si kopalke, globoko vdihnili in gremoooo! Voda je bila mrzla, tok zaradi obilice dežja kar močan, a naš pogum je bil močnejši od vsega. 🙂 Po uvodni osvežitvi je sledilo tekmovanje v metanju kamenja čez reko, kjer so še posebej blesteli fantje in ne boste verjeli, zmagovalni kamen je priletel s slovenskega bregu reke čisto na hrvaški breg. 🙂
Uvodnim vragolijam ob reki, je sledila namestitev na domačiji Pr’ Kokotu, kjer nas je prijazno in gostoljubno sprejel sam lastnik kmetije. Razkazal nam je senik in skedenj, kjer smo si uredili prenočišča ter nam predstavil preostale možnosti, ki jih nudi domačija. Prostrane travnate površine smo takoj izkoristili za igro nogometa, igranje badmintona, metanje vortexa, norčije z diabolom, med drevesi smo napeli slackline, … Vsak izmed nas je našel primerno aktivnost zase in naslednji dve uri smo uživali v druženju – o dolgčasu ali uporabi elektronskih napravic ni bilo ne duha, ne sluha. 🙂
Dan smo zaključili z večerjo in zabavnim programom ob tabornem ognju. Tam smo najprej za posladek spekli nekaj sladkornih penic, nato pa je sledila čisto prava cirkuška pedagogika. Vsak od nas je imel možnost, da se preizkusi v trikih z ognjem in kar nekaj mladih je pokazalo čisto pravi cirkuški talent. Za popolno relaksacijo je poskrbela verižna masaža in za tem sladko spanje. 🙂
Noč je bila mrzla – milo rečeno. 🙂 Vsi, ki so spali na seniku, so se zarili v seno, da jim je bilo toplo, preostali na skednju, pa smo si morali nadeti bunde, da nas ne bi zeblo.
Prebudili smo se v čudovito jutro. A življenje na domačiji ni le zabava, zato je po zajtrku sledila delovna akcija. 🙂 Razdelili smo se v ekipe in se lotili čiščenja podstrehe starega poslopja, grabljenja pokošene trave, pranja zabojnikov za smeti, … A čisto brez zabave pa kljub vsemu ne gre in tako se je resnemu delu kmalu pridružilo špricanje z vodo, valjanje po blatu, poležavanje na asfaltu, krašenje vzgojiteljev s travniškim cvetjem, … 🙂
Delu je sledilo dobro kosilo in nato težko pričakovani dogodek – rafranje po Kolpi. Priznati je treba, da so se kot pozitivna izkazala znanja in izkušnje lanskega leta, saj nam je šlo tokrat rafranje izredno dobro od rok. Prav nič se nismo vrteli na mestu, pač pa smo se takoj zapodili po toku reke. Tudi prevračanja letos ni bilo. Ja, pravi profesionalci smo že postali. 🙂 A suhi do cilja seveda nismo prišli… Škropili smo se z vodo, se metali v reko, poskušali prevrniti drug drugega, … 🙂
Večer je ponovno minil ob tabornem ognju. Tokrat smo si na njem spekli hrenovke in medtem ko je “na celini” pošteno deževalo, je nas vsake toliko časa poškropila le kakšna mimoidoča kapljica – da nam ob ognju ne bi bilo preveč vroče. 🙂 Vseeno pa nam je vreme zagodlo do te mere, da smo odpovedali večerni pohod do groba Ljubice Milič (oz. Milice Ljubić, kakor smo jo preimenovali mi), za katero se po Beli krajini govori, da jo je požrl volkodlak… To skrivnost bomo očitno morali raziskati prihodnjič. 😉
Druga noč je bila bolj topla, res pa je tudi, da smo se glede na preteklo izkušnjo, nanjo bolje pripravili. 🙂 Tokrat ni zeblo nikogar, le minila je prehitro, saj smo morali v nedeljo vstati že ob 7.00. To je bilo, roko na srce, za nedeljsko jutro kar preveč naporno. 🙂 Zajtrk, pospravljanje domačije, pakiranje in gremo na pot. Tokrat na pohod po slovenski najjužnejši pešpoti. Slednja poteka od Damlja do Radenc, po slikovitem kolpskem kanjonu in čudoviti neokrnjeni naravi. Pot nas je vodila skozi vas Kot, ki je najjužnejša točka Slovenije, postali smo pri francoskem kamnu, si pogledali nekaj metrov podzemne jame Kobiljača (najdaljša belokranjska kraška jama), v vasi Breg smo bili priča mletju edinega še delujočega mlina v tem delu reke Kolpe, na koncu poti pa smo se okrepčali s kosilom. Vzgojitelja Grega in Petra sta pešpot doživela še posebej v stiku z naravo, saj sta pot v celoti prehodila bosa. 🙂
Naš zadnji postanek je bil v vasi Dvor, kjer smo se posladkali s sladoledom, poklepetali o naših doživetjih, strnili misli in izkušnje ter sklenili, da se kmalu spet podamo na kakšno podobno avanturo. 🙂
Za vse, ki niste bili z nami, smo pripravili foto galerijo. Žal v njej manjka večina fotografij prvega dne, a je nek belokranjski škrat želel, da ti dogodki ostanejo le v spominih udeležencev in je zato vse fotografije izbrisal. Naslednje dni smo fotoaparat k sreči uspeli skriti pred njim. 😉
Mentorji: Mateja Oman, Gregor Rožanc in Petra Vladimirov
Zapisala: Mateja Oman