V vsem tem času našega teka so se skalili takšni, ki se jih je tek prijel. Ki sami vprašajo “A bomo letos spet laufal? A gremo na Lublanca? A sam na deset?”. Ki v supergah čakajo na trening, tudi če dežuje. Ki po zaključenem krogu vzklikajo, da jim je to polepšalo dan. Ki so ponosni na svoj napredek. Ki štejejo kilometre in z veseljem dodajo še kakšnega. Ki postavljajo osebne rekorde. Ki na koncu ne rečejo “Nikol več!”, pač pa skupaj obsedimo na analizi in kujemo načrte za naprej. In se že vidimo na novi dogodivščini: morda na trejlu, morda v kaki evropski prestolnici, morda res na polovički.
Poklon vsem! In kot vedno – do konca sveta in še naprej! 
