13. 11. 2022 | Aktualno
13. november je mednarodni dan prijaznosti, obeležujemo pa ga že vse od leta 1998, ko je bila podpisana deklaracija o prijaznosti.
Na ta dan potekajo najrazličnejše aktivnosti, ki ljudi opominjajo na pomen prijaznosti s preprosto željo, da bi le-ta postala del našega vsakdana. Društvo Humanitarček je tako pred leti pričel z akcijo izdelovanja kamenčkov prijaznosti. Gre za čisto običajne kamenčke, ki jih “oblečemo” v različne barve, jih poslikamo z motivi ali jim dodamo lepe misli, nato pa jih skupaj s sporočilcem pustimo na naključnih mestih, da ljudem polepšajo dan in narišejo nasmeh na obraz.
V Vzgojnem zavodu Kranj smo se akciji izdelovanja kamenčkov prijaznosti pridružili že v lanskem šolskem letu in letošnje leto smo to lepo gesto z veseljem ponovili. Tokrat so kamenčke prijaznosti izdelovali mladostniki v Stanovanjski skupini Valjavčeva. Nastala je kopica čudovitih kamenčkov, ki so svoje mesto dobili pred slehernimi vrati domačega bloka, pa tudi po celotnem okolišu Stanovanjske skupine Valjavčeva. Celoten proces izdelovanja in deljenja kamenčkov prijaznosti je bil zares prijeten, a najbolj nam je srce zaigralo, ko smo slišali pogovor dveh stanovalk našega bloka, ki sta radostno klepetali o tem, da sta dobili vsaka svoj kamenček in da jima je le-ta polepšal dan. Takrat smo vedeli, da je bilo vredno in da naslednje leto nadaljujemo z akcijo.
Do takrat pa bomo prijaznost širili s prijazno besedo in lepimi gestami. Slednje namreč nič ne stane, lahko pa naredi čudeže, mar ne?
Prijazen mednarodni dan prijaznosti vam želimo!
Zapisala: Mateja Oman Komurka
6. 11. 2022 | Aktualno
“Lepo je, ko hodiš in te spremljajo drevesa,” je rekla, ko smo šumeli skozi toplo listje, svet okoli nas pa je prepredlo tisočero slokih bukovih debel, sem pa tja posejanih s poprhom belih pikastih lišajev. Tedaj smo prešli mesto, kjer sva pred leti z mati Tanco treščili v medvedko z medvedkom, a zgodba še zdaleč ni požela toliko zanimanja, kot so ga “breznove jame”. Pa ne tiste prave, ne tista prava brezna, že na prvi pogled globoka nekaj deset metrov, pod zemljo pa bojda več sto, če me spomin ne vara, tako dolga in neskončna, da sežejo do samega morja tam daleč spodaj. Na takšna brezna sem opozorila mularijo, ko smo se podali prek Velebita, bolj zato, da ne bi brezglavo divjali naokoli. Opozorila sem jih tudi na volke in medvede, ki jih je tu, verjemite mojim lastnim očem, vse polno, opozorila zato, da bi izlet vzeli karseda resno in se ne bi vlekli zadaj in zaostajali in jamrali in spraševali trikrat na minuto “kolk je še”. Nič od tega se ni zgodilo. Kajti tu so bile edinstvene, čarobne, skrivnostno-zlovešče … “breznove jame”. Izumila jih je otroška domišljija. Najpogosteje so se skrivale za majhnimi, komaj opaznimi luknjicami, od koder se je razprostiral teman, nedoumljiv svet, poln čarovnij in magičnih bitij, in več kot si jih odkril ob poti, bolj srečen si postal.
“Breznova jama! Breznova jama! Še ena. Tukaj! Tukaj! A je ta taprava?!” so vzklikali in tekali med slikovitimi apnenčastimi tvorbami, med skrivenčenimi, z mahom obraslimi viharniki, prek travnikov, skozi svetal in gol bukov pragozd. Naprej, naprej in še dlje naprej.
Tako so polni žara in vznesenosti prehodili Premužićevo stazo, od Zavižana na Alan, pa potem še naprej dol do morja Zavratnice. Spredaj so starejši del ekipe poganjali hormoni, zadaj so se mlajši ujeli v čudodelen svet Velebita. Vsem pa sem želela podariti coprnijo. Košček lepega. Del sveta, ki je morje in gora ob enem. Kjer se nebo na horizontu prelije v neskončne vode. (“Ovo nije voda,” bi rekla Katja kot ničkolikokrat že prej, “ovo je more”.) Del sveta, kjer gozdovi, travnik in skala dišijo po soli. Kjer tišina šumi. Kjer valuje prostranost. Kjer ves svet utripa kot ogromna, velika bit. Vele-bit. Veličina biti. Veličastna bit.
“To je najboljši izlet na svetu!” je vzklikal ves utrujen od raziskovanja podzemnih in fantazijskih svetov. “Našli smo 24 breznovih jam! Se mi zdi. Mogoče pa še več!”
“Še 6 je bilo “brezgovih” in vsaj ena “breskova”,” sem se namuznila sama pri sebi.
A kar je najvažneje: našli smo coprnijo. Delček nje smo vzeli s seboj. In ko življenje postane pusto, bedno in ko “sucks”, se lahko vedno znova vračamo k njej.
Mentorice: Petra Vladimirov, Katja Sitar in Tina Kralj
Zapisala: Petra Vladimirov
26. 9. 2022 | Aktualno
V četrtek, 22.9.2022, smo se udeležili Krpanove poti v organizaciji ZVI Logatec.
Zbudili smo se v hladno jesensko jutro, a dan se je zelo hitro obarval z rumeno, tako da nam je narava postregla s prekrasno kuliso, po kateri smo korajžno zakorakali izzivom naproti. Brdavsa smo premikastili, uspešno smo pretihotapili angleško sol in kresilno gobo ter vlekli trmasto kobilico za njen rep. Noben izziv nam ni bil pretežak. Skupina mladih Krpanov se je korajžno in složno spopadala z nalogami ob poti. In letos se nam celo ni uspelo izgubiti.
Pot smo uspešno prehodili, v nalogah smo se več kot izkazali in posledično nam je uspelo osvojiti stopničke! V kategoriji osnovnošolskih skupin smo se povzpeli na tretje mesto. Čisto pravi Krpanki pa sta letos postali naši dve dekleti, na kar smo bili še posebej ponosni.
Mentorici: Katja Sitar in Polona Ovsenar
Zapisala: Katja Sitar
27. 8. 2022 | Aktualno
Poletne počitnice se bližajo koncu in možgančkov na šolo ne bi mogli pripraviti bolje kot s projektom “Z glavo na odpravo”.
Tokrat smo z glavo, po poti mnogih ovinkov, odšli na odpravo v Posočje.
Žgoče sonce nas je pričakalo v Kobaridu, kjer smo s prvimi koraki na zgodovinski poti razmišljali, kaj nam je sploh tega treba bilo.
Ustavili smo se pred nekim velikim spomenikom. Potrebovali smo prvo pavzo.
Sedeči na stopnicah smo buljili v napise, kjer se je izpisovala neka letnica. 1915. A?!
Željni raziskovanja, se nam je čas zavrtel za skromnih 107 let in odkrivali smo temno zgodovino teh krajev.
Mimo kostnice italijanskih vojakov, smo zavili v gozd. Preko vojaške utrdbe smo se spustili do Soče. Lepa, čudovita, smaragdna, bistra hči planin. Res je brhka v svoji prirodni lepoti. Nadaljevali smo proti slapu Kozjak, kjer smo se lahko pošteno ohladili. Bližina vode le naredi ozračje bolj sprejemljivo. Naužili smo se naravnih znamenitosti in se preko Napoleonovega mostu vračali proti centru Kobarida. Čeprav nas je čakal še obisk muzeja, smo morali preizkusiti sladoled lokalne mlekarne. V muzeju smo dalje spoznavali prvo svetovno vojno in soško fronto. Pismo vojaka nas je pustilo povsem brez besed.
Zamišljeni in osupli nad dogajanji izpred sto in nekaj let, smo se odločili, da glave ohladimo v Soči. Ugotovili smo, da letos Soča sploh ni hladna.
Nato smo se odpravili proti Kolovratu. Kakšni razgledi na Julijce! Kmalu pa smo uzrli jarke iz prve svetovne vojne. Ogledali smo si jih od blizu, se spuščali levo in desno, gledali na Tolmin, na Sočo, razmišljali o obrambnih položajih vojakov in še enkrat več si rekli, da vojna pa res ni fajn. Odšli smo na vrh planote, kjer smo z eno nogo stali v Italiji ter z razgledom vse do morja!
Ker dan še ni bil končan, smo se odpeljali do Šentviške Gore, kjer nam je krajevna skupnost gostoljubno odstopila svojo novo, čudovito telovadnico, da smo lahko odpočili utrujene noge. No, najprej je bilo treba še odigrati nogomet in košarko pa nekaj odbojke, potem smo pa res šli spat.
Sonce nas je prebudilo v novo jutro. Od vsega dogajanja dan prej, smo bili pošteno utrujeni in spanje se je zavleklo že v drugi del dopoldneva! Nato smo pomahali Šentviški Gori in se odločili, da se gremo namakati v Idrijco. Kopališče Lajšt je samevalo, mi pa smo to izkoristili za uživanje. Preden smo se odpravili domov, smo si ogledali še skrivnostno Divje jezero, o katerem smo marsikaj izvedeli, a najbolj nas je zanimalo, kje je dno jezera…
Na odpravi smo tako možgančke dodobra ogreli in rečemo lahko le: šola, mi smo pripravljeni!
Vseeno pa se že sedaj veselimo naslednjih počitnic in s tem nove odprave! 😉
Mentorici: Ana Furlan in Mateja Oman Komurka
Zapisala: Ana Furlan
25. 8. 2022 | Aktualno
Počitniški program, ki smo ga poimenovali Fit mulc, smo letošnje počitnice, zaradi dobrega odziva otrok preteklih počitnic izpeljali drugič. Programa se je udeležilo šest otrok in mladostnikov iz različnih stanovanjskih skupin Vzgojnega zavoda Kranj, pod mentorstvom Saši in Saške (tako so odločili otroci, da so lažje ločili vzgojiteljici z enakim imenom) 😊.
Vsebine programa so bile športno, gibalno, aktivno in sprostitveno naravnane. Tudi tokrat smo izbrali lokacijo ob morju – Seči, ki ponuja izvrstne priložnosti, ki jih potrebuje mulc, ki želi biti in ostati fit.
Prvi dan smo izkoristili vremenske pogoje, za supanje, plavanje in gimnastično vadbo na plaži. Zvečer smo se zabavali ob spoznavno – družabnih igrah.
Naslednji dan smo se zbudili v deževno jutro, tako da smo dan začeli s pilatesom. Na srečo je dež kmalu prenehal padati, tako da smo se lahko podali na plažo. Morje je bilo kljub rahlemu valovanju vabljivo za plavanje in vodne radosti. Tisti najbolj zagreti so razgibali svoja telesa še na fitnesu na prostem. Aktiven dan smo zaključili s sprehodom do Portoroža, kjer smo si privoščili sladoled in »fotosešen«, saj je bila narava zaradi posebnih vremenskih dejavnikov v ozračju še posebno fotogenična.
Zadnji dan smo bili aktivni tako gibalno kot miselno. Jutranja joga nas je predramila in sprostila. Potem smo izvedli še nekaj gibalno izraznih iger. Dopoldne smo izkoristili tudi za skok v morje, ki je bil za marsikoga zadnji v letošnjem poletju. Popoldne smo zaposlili možgane z miselnimi igrami v obliki kviza in jih ogreli za začetek novega šolskega leta.
Vsi udeleženci programa smo ob odhodu domov v en glas lahko potrdili le: »Fit mulc je zakon«!
Mentorici: Saša Rozman Berce, Saša Gorenc Košir
Zapisala: Saša Gorenc Košir
