Pohod Alpe-Adria 2021
Peš na poti do morja…
1. DAN: Kranj – Gorenja vas
Obveščeni viri poročajo, da je ekipa uspešno pregulila prvih 32km, jaz pa vam povem, da grizemo že novih 33 direkt v bregove Žirovskega vrha. Prvi žulji so že vzcveteli, krizice se občesno prikradejo v nepozornega duha, a jih brž preženemo s prvovrstnim glasbenim izborom. Mislim, da bo tista o ‘Veroniki, ki ne kaka’ letos kar zmagovalna. Poguglajte jo, ko boste danes na sprehodu. Ne bo vam žal.
2. DAN: Gorenja vas – Medvedje Brdo
Premalo je kilometrov, komaj smo jih spravili spat. In to potem, ko so se že na cilju še kar lovili v divjem šprintu, ko so odigrali še eno odbojko in eno košarko in se za konec sprehodili po večerji, da se pečenka poleže. Tile mulci so res od hudiča, upam, da jih tale nabritost jutri ne mine. Kajti jutri je na vrsti kraljeva etapa: približno 42 km do Razdrtega!
3. DAN: Medvedje Brdo – Razdrto
Kraljeva etapa opravljena! 100 kilometrov je za nami in svet že postaja primorski.
Seveda danes ni bilo lahko. In v tem je smisel. Na mnogih frontah so se že od zgodnjega dopoldneva borile bitke: žulji so že dododbra zabasali copate, mišice je zategovalo v vse smeri, sonce je neusmiljeno peklo in sirene so nas skušale zvabiti na kriva pota. A huje kot je bilo, bolj zagrizeno smo požirali kilometre, sploh pa smo kljub vsemu hudemu vsi do zadnjega pritekli v cilj. Ej, povem vam, kocine so mi štrlele v nebo, prismuknjeno sem vriskala in do konca sem si dala duška z objemi. Ja, zdaj smo res že ekipa v dobrem in slabem. In čisto na skrivaj mi že postaja čisto majčkeno žal, da bo prav te poti enkrat konec.
4. DAN: Razdrto – Klanec pri Kozini
Na lastne oči sem vsemu priča, a se vedno znova sprašujem: kako je to mogoče?! Že prvi dan so poročali, da ne morejo več, a še kar terajo naprej. Šestinosemdeset milijonov stopinj je, oni pa kar hodijo. Enajstletna Nika tolče tempo, da ga lovim kvečjemu tako, da za njo tekam v rahlem drncu. Jasmini so žulji danes naselili poslednji prst in tega se je celo razveselila. Punce se sproti še zaljubljajo in točijo solze (pa ne zaradi kilometrov), fantje so nataknili šlape, da je bolj zabavno in Nemanja si je v nahrbtnik stlačil celo tono. Da se bom vsaj utrudil, je dejal. Me, Ana, Adrijana in jaz, pa na skrivaj za kombijem vse zariple goltamo protibolečinske in delamo raztezne vaje. Madonca so poti enostavne, ko si x-najst!
5. DAN: Klanec pri Kozini – Koper
Adrijana se je bala, da si bodo dekleta tole vzela za ležeren sprehod in bo z njimi krevsala proti Kopru vse do poznega popoldneva. Kako zelo se je motila! Po kratkem ogrevanju so užgale takšen divjii tempo, da ji je kolke metalo na vse strani, v križu pa jo je tako usčipnilo, da je bila čisto postrani. Spet nas je spremljal prvovrsten glasbeni izbor, dečki so vmes napumpali še kakšno skleco ali dve in že smo bili tam. Nekaj čez 13h smo osvojili morje. Toda ni še čas za aplavze, ognjemete in šampanjec: jutri nas čaka še finiš do Pirana!
6. DAN: Koper – Piran
Korak, dva, tri in … cilj!
Ki je zopet zaokrožil našo zgodbo v nepozaben spomin. V prigodo, ki je čisti čudež, a vanj verjamemo od samega začetka. Pa povem vam, ni ves čas lahko in tole ni zgolj zabava. So bolečine, naveličanost, dvomi, slaba volja, jeza, obžalovanja, obtoževanja in še marsikaj peklenskega. A potem so tu ti neverjetni preobrati, navali energije in zavezanosti cilju, salve dobre volje, smeha in optimizma. In naposled so zmage. Drobne, sprotne in intimne, pa tiste v dvoje, tiste skupinske in naposled tiste velike, ko je dosežen naš skupen veliki cilj. Ostane pa le še lepo in energije za na konec sveta. Prav tja, moji dragi mulci, grem z vami kadarkoli! Nika, Vanessa, Emi, Tinkara-Ana, Jasmina, Kaja, Erika, Neja, Nemanja, Beni, Slavko in Bojan: moj poklon do središča zemlje in še čez! Ni več nemogočih poti!!!
PS: Hvala vsem, ki ste nas spremljali in bodrili.Vsaka beseda nam je dala še dodatnih moči in zagona. Hvala za vso materialno ali drugo podporo. Hvala, ker verjamete v našo pot in naše mulce!
Zapisala: Petra Vladimirov
Alpe-Adria 2020 v medijih
Slovenske novice, Petek 17. julij 2020
Slovenske novice, ponedeljek 20.7.2020
Revija Zarja, št. 29, 21. julij 2020
Pohod Alpe-Adria 2020: Peš na poti od Kranja do Pirana
ALPE – ADRIA 2020 (peš iz Kranja do Pirana z mulci VZ Kranj)
1. DAN: Kranj – Gorenja vas
Beni je izračunal, da bi do Pirana hodili le uro in petnajst minut, če bi šli z Bleda. Ampak to bi potem čisto preveč hitro minilo.
Popoldne smo vendarle zaokrožili prvo dobro tridesetko in osvojili Gorenjo vas. Nočitev v ‘glampingu Kopačnica’ v roju kresnic, pri smrčečem medvedu.
Še prej pa izborna večerja izpod kuhalnice Silvane, Boštjana in Jožkota! Novi bregovi Žirovskega vrha že kličejo.
Popoldne smo vendarle zaokrožili prvo dobro tridesetko in osvojili Gorenjo vas. Nočitev v ‘glampingu Kopačnica’ v roju kresnic, pri smrčečem medvedu.
Še prej pa izborna večerja izpod kuhalnice Silvane, Boštjana in Jožkota! Novi bregovi Žirovskega vrha že kličejo.
2. DAN: Gorenja vas – Medvedje Brdo
Ekola: novih 30+ kilometrov.
Ali pa še kak kilometer, dva več za nekatere.
Ta hitri smo se zapodili v poslednji klanec, potem mi pa neko križišče ni bilo čisto jasno. In čeprav smo v preteklih letih prisegli, da ‘babe v telefonu’ ne vklopimo za nobeno ceno več, smo ponovno riskirali. No, hudič je, ko se na 28-em kilometru zgubiš. Ampak navsezadnje vse to šteje kot le še ena zgodba! 
3. DAN: Medvedje Brdo – Razdrto
Kraljeva etapa: tretji dan smo jih kresnili kar 44 in v skupnem seštevku presegli stotko.
Vzcveteli so žulji, noge postajajo telečje, zagrizenosti pa je vse več in več.
Tam nekje po 35-em kilometru, ko je bilo res že brutalno, so mulci spet našli tisto uĺtraško rešitev, ob kateri se mi kar smeje: ko ni več moč hoditi, pa enostavno laufaš! Bravo! Tole danes je bilo epsko. S Pio in Bojanom (loškim) v vrtoglavem finišu do Razdrtega. Ostali v vztrajnostnem režimu kmalu za nami. Tojeto! Danes bo že zadišalo po morju 
4. DAN: Razdrto – Klanec pri Ocizli
Pa saj nas komaj dohajam. Pot se preliva v zgodbe, v anekdote, ki se porajajo z novimi kilometri. Vnovičnih 30 jih je za nami. Prav vsak se srečuje z demoni – s svojimi notranjimi, s tistimi, ki vznikajo zavoljo tegob telesa, sploh pa s tistimi, ki jih podžigajo nevidne sile duha. A o predaji nihče ne pomisli niti za hip. Vsak najde svoj način, kako se pregrizti skozi krize, potem pa se spet pridruži razposajenosti in drobnim treparijam, ki popestrijo dolge poti. Vam iskreno povem: vsakič znova sem popolnoma paf, kako izjemni so naši mulci!
Jutro leze med zamaknjene stene doma duhovnosti, kjer smo danes ponižno legli k zasluženemu počitku,
Andrej že premetava lonce v kuhinji, še malo in lotimo se predzadnjega poglavja na naši poti do morja, ki gre v resnici od tam še naprej
5. DAN: Klanec pri Ocizli – Žusterna
Morje nas je kar posesalo s Kraškega roba in s plesnimi koraki smo ga osvojili že zgodaj popoldne. Ko sva z Bojanom korakala proti Kopru, je izjavil, da si ni mislil, da bo pot do morja tako lahka. ‘Ne, Bojan,’ sem ga popravila, ‘reče se: Nisem si mislil, da toliko zmorem.’ Bravo vsi! Še en dan, ko so naši mulci dokazali, da so totalne face! S čestitkami pa kar počakajte, čeprav smo veseli prav vsake, ampak jutri hodimo še do Pirana. 
6. DAN FINIŠ: Žusterna – Piran
Ko se je Pia prijavljala na pohod, me je vprašala, če bom o njih tudi napisala knjigo. Hej, mulci moji, svojo nepozabno zgodbo ste si napisali sami!
Te poti se vsakič znova prav po otroško veselim. S pričakovanjem velike prigode, z rahlim nemirom, saj vem, da bodo v njej tudi težki trenutki, ki jih bo vsakdo moral premagati sam. In potem, ko jih, se zgodijo tiste stvari, ki resnično štejejo. Marsikdo me vpraša, če je takšna pot za naše mulce prelomna, če je potem vse drugače. Najbrž ne. Je pa trden dokaz in neposredna izkušnja, da zmorejo. Da če se zavzamejo, lahko korak za korakom dosežejo velike cilje. So trenutki, ki so lahko tako težki, da se ti zdi, da nimaš več moči niti za en samcat premik. So trenutki, ki te pretresejo in pomisliš, da dosegaš svoje meje. A prav takšni trenutki ti pokažejo, da se tudi v najtežjih situacijah najde pot in navsezadnje minejo. Meja pa zbledi in se razblini kot nebogljen privid lastnih strahov. Ostane le trdna volja, zaupanje, zadoščenje in neskončno veliko moči. Srčno upam, da naši mulci ponesejo to izkšnjo s seboj. Moj poklon do srede zemlje in še čez!
Cilj je le poslednje dejanje, prazno samo po sebi. Z vso veličino ga napolni opravljena pot. (iz knjige Evforija: 233 kilometrov Pirenejev ob poti do morja, kje je zabeležena zgodba s pohoda 2018)
Hvala vsem, ki nas podpirate materialno ali kako drugače. Hvala, vsem tistim, ki ste nas v živo ali preko medijev spremljali na poti. Hvala za vse komentarje in vzpodbudne besede. Čeprav nismo vsakemu posebej odgovatjali, smo prebrali in bili veseli prav vsakega odziva. Hvala, ker zgodba dobi priložnost, da zaživi med ljudmi. Se vidimo naslednje leto! Ekipo že imamo 
Zapisala: Petra Vladimirov
Tradicionalni pohod v Vrbo, 2.12.2019
V ponedeljek 2.12. smo se spet podali na tradicionalno pot iz Smlednika v Vrbo. Poleg organizatorjev iz Smlednika, so se nam pridružili še pohodniki iz OŠ Žirovnica ter otroci in vzgojitelji iz Malči Belič. Naš zavod je bil zastopan najbolj številčno.
V Vrbo hodimo že leta, marsikje hodim sama tudi sicer, a priznati moram, da so bile včerajšnje razmere daleč najbolj zahtevne in težke – že kar neskončno zoprne – tudi nasploh.
Bili smo popolnoma mokri v pol ure hoda, ne glede na opremo. In pred nami je bil še cel dan.
Resnično vsa čast in globok poklon vsem udeležencem, ki so kljub objektivnim okoliščinam in subjektivnim težavam zmogli vztrajati do cilja: Ajli, Niki, Pii, Mateju, Nejcu, Klemnu, Nellu in Martinu.
Tistim, ki je popustila volja (Timu, Kocijanu, Beatris, Vanessi) želim, da jim v prihodnje uspe vztrajati na poti do svojih ciljev, kajti takšne v največji meri dosegamo »z glavo«.
Hvala vsem spremljevalkam – Tini, Katji in Emi. Mokre do gat smo vložile maksimalno v oporo in vzpodbudo slehernega.
Petra
In še nekaj medijskih odzivov:
https://4d.rtvslo.si/arhiv/porocila/174655699
http://www.gorenjskiglas.si/article/20191203/C/191209953/1170/pes-iz-smlednika-v-vrbo