9. 12. 2015 | Adrenalinc, Arhiv
V sredo, 2.12.2015, se je skupina iz Vzgojnega zavoda Kranj odzvala na vabilo organizatorjev tradicionalnega pohoda v Vrbo, VIZ Smlednik. Slednji so že 17. leto zapored organizirali pohod v spomin na našega največjega pesnika Franceta Prešerna.
Iz VZ Kranj se je pohoda udeležilo 18 otrok, mladostnic in mladostnikov in 7 spremljevalk in spremljevalcev. Vsa pohvala Martinu, Denisu, Žigu, Timu, Roku, Gregorju, Hani, Sandiju, Tilnu, Rebeki, Markotu, Marku, Izidorju, Ireni, Valeriji, Nuši, Niku in Aleksandru ter Petri, Mateji, Saši, Maji, Adrijani in Tini za prehojeno pot, po ocenah organizatorjev dolgo 42 km med Smlednikom in Vrbo. V Kranju, Prešernovem mestu, smo se ustavili pred spomenikom pri Prešernovem gledališču, v galeriji lavreatov – Prešernovih nagrajencev, v Prešernovi rojstni hiši, v stavbi Občine Kranj, kjer so nas sprejeli v Uradu župana MO Kranj in v Prešernovem gaju ob spomeniku, kjer je pesnik pokopan.
Pot nas je naprej vodila mimo Nakla, Bistrice in Podbrezij do Črnivca, kjer smo imeli kosilo. Od tam je potekal še zaključek poti do Prešernove rojstne hiše v Vrbi, kjer so nam organizatorji skupaj z županom Žirovnice pripravili izreden sprejem. Prispeli smo v času, ko se je že nočilo, tako, da je smo pot začeli in končali v objemu noči.
Še enkrat bi rad pohvalil in se zahvalil vsem udeležencem pohoda v Vrbo in seveda organizatorjem. Vso pot naj bi prehodilo 74 pohodnikov, s tistimi, ki so se priključevali med potjo, pa nas je na cilj prispelo 82 pohodnikov. Poleg udeležencev iz VIZ Smlednik in VZ Kranj so z nami hodili še udeleženci dijaškega doma s spremljevalcem, direktorica Zavoda za turizem Žirovnica. V Kranju se nam je pridružila skupina iz OŠ Franceta Prešerna Kranj, v Žirovnici pa še skupina iz OŠ Franceta Prešerna Žirovnica.
Prispevek o pohodu si lahko ogledate na spodnji povezavi:
http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-slovenska-kronika/174374790
Zapisal: Andrej Gregorač
29. 9. 2015 | Adrenalinc, Arhiv
Pošteno smo že zakorakali v novo šolsko leto, s tem pa je svoj zagon ponovno doživel projekt Potepuhi.
Prvi jesenski vikend smo potepuhi izkoristili za spoznavanje doline Belega potoka, ki se od jugovzgoda zajeda v gorsko skupino Viša in je ena najslikovitejših dolin v zagodnih Julijskih Alpah. Obdajajo jo številni vrhovi z navpičnimi stenami dolomitskega značaja in je zato zelo priljubljena med plezalci. Začetek doline je kakih 5 do 6 kilometrov jugozahodno od Rablja. Dolina se najprej dvigne naravnost proti severu, na višini 1500 metrov pa se skoraj pod pravim kotom obrne proti zahodu in se konča na ozki Krniški škrbini (2180 m).
Ravno Krniška škrbina je bila najvišja točka našega gorskega izleta, svojo dodano vrednost pa je izletu prispevala nočitev v bivaku Gorizia na Belih vodah. Težko je opisati kaj vse smo doživeli, koliko nepozabnih zgodb je nastalo na poti, kako super smo se imeli, … Vseeno pa je z namenom, da vam vsaj malo pričaramo vzdušje našega doživetja, nastal POTOPIS, ki vam ga toplo priporočamo v branje. 😉
Mentorice: Petra Vladimirov, Mateja Oman, Tina Kralj
Potopis zapisala: Petra Vladimirov
29. 9. 2015 | Adrenalinc, Arhiv
Prijatelji iz ZVI Logatec so zapisali:
“Brdavs se je tokrat podal prav dol na Kranjsko —
straši in izziva po naših krajih.
Sami mu nismo kos, zato vas prosimo, da nam pridete pomagat.
Morda ga skupaj uženemo.”
In smo ga! 😉
Pohodnikom po Krpanovi poti, ki se je odvijala 17. 09. 2015, se je pridružila tudi ekipa Vzgojnega zavoda Kranj (Tim, Maj, Tilen, Nik in Irena). Pogumno smo se podali na nekaj manj kot 10 kilometrski pohod, na katerem nas je čakalo 10 nalog, povezanih prav z Martinom Krpanom. Pri vseh nalogah smo se maksimalno potrudili, kar se je na koncu tudi obrestovalo. Osvojili smo namreč zavidanja vredno 2. mesto! S tem smo dokazali, da ima Vzgojni zavod Kranj v svojih vrstah prave Krpane in da nas zato ni potrebno skrbeti, kaj se bo zgodilo, če v naše kraje pride Brdavs. Mi smo varni! 😉
Iskrene čestitke ekipi!!! 🙂
Več o dogajanju si lahko ogledate v fotogaleriji.
Mentorica: Mateja Oman
Zapisala: Mateja Oman
15. 5. 2015 | Adrenalinc, Arhiv
Celoletni projekt Potepuhi je doživel svoj zaključek z doživljajskim vikendom na Kolpi.
Trinajst potepuhov (Tim, Žiga, Valerija, Irena, Nik, Maja, Blaž, Rok, Gregor, Laura, Mateja, Saša in Grega) se nas je namreč odpravilo v Gorenjce pri Adlešičih, kjer smo bivali na domačiji Pr’ Kokotu. Domačija in njen lastnik sta nas sprejela odprtih rok. Ker smo bili pošteno lačni smo si seveda najprej pripravili kosilo, nato pa smo radovedno raziskovali kaj domačija ponuja: senik, skedenj in druge objekte ter seveda obsežne travnate površine okoli njih. Našli smo vse, le Kolpe ne. 😉 A želja po kopanju v Kolpi je bila velika, zato smo se hitro odpravili iskat reko. Odkrili smo sanjski prostor ob Kolpi, kjer je prav vsak od nas našel nekaj zase: eni so se kopali, čofotali in se masirali na brzici, drugi poležavali na obali, tretji raziskovali po okolici, metali žabice v reko, fotografirali, pozirali, …
Prvi večer smo preživeli ob tabornem ognju, ki je bil v resnici pravi kres, nato pa je sledilo spanje na seniku. Vsak je našel svoj prostor, zlezel v spalko in se ob prijetnem vonju sena zazibal v spanec. Le Tim in Nik sta se odločila, da bosta prenočila v svojem “apartmaju” nedaleč od nas – postavila sta si bivak in polna vznemirjenja zaspala.
Drugi dan nas je čakala delovna akcija na domačiji, s katero smo deloma odslužili naše bivanje tam. Obikovale so se delovne skupine, ki so imele vsaka svojo zadolžitev: pobiranje kamenja, zalivanje trave, pospravljanje prostora, kjer se sicer kuri ogenj, podiranje lesene lope, … Gregor in Rok sta ob tem ves čas opazovala soseda, ki je delo opravljal s traktorjem in takoj, ko se je pokazala priložnost, sta smuknila k njemu v traktorsko kabino. 🙂 Sledilo je nekaj prostega časa, ki smo ga zapolnili predvsem s športnimi igrami: igranje badmintona, metanje vortex žoge, poskakovanje in valjanje po travniku, …
Po kosilu je bilo na vrsti čolnarjenje po Kolpi. Razdelili smo se v manjše skupinice po dva ali tri člane. Vsaka skupina je dobila svoj mini raft in podali smo se na vožnjo po Kolpi. Priznati moramo, da smo imeli sprva kar nekaj težav in je naše čolnarjenje bolj kot na vožnjo po reki spominjalo na dunajski valček, saj smo se le obračali v krogih. 🙂 A ko smo le usvojili tehniko krmarjenja, je vse teklo kot po maslu. No, dokler nismo kje nasedli, se z rafta prevrnili v Kolpo, … 😉 Toda to so bile seveda dogodivčine, ki so našo vožnjo naredile le še bolj zabavno.
Po povratku nazaj na domačijo je sledila večerja, ki je bila tokrat nekoliko bolj zanimiva, saj smo hrenovke pekli kar nad ognjem. Pri tem je daleč najbolj inovativno metodo uporabil Rok, ki je hrenovko nataknil kar na dolgo drevesno vejo. 😉
Dan smo zaključili z belokranjskim večerom in čisto pravim ognjenim spektaklom.
Seveda smo tudi tokrat spali na seniku in ker je začel padati dež je to naši dogodivščini dodalo še poseben čar. 🙂 Na seniku sta se nam tokrat pridružila tudi Nik in Tim, saj sta ugotovila, da je njun “apartma” hladen in neudoben. 🙂
Tretji in hkrati zadnji dan smo začeli že ob 7.00, čeprav bi nam čisto vsem ustrezalo, če bi se lahko še kakšno uro valjali po senu. A potrebno je bilo vse pospraviti, spakirati in se odpraviti na pot. Udeležili smo se namreč 20. jubilejnega pohoda po najjužnejši slovenski pešpoti. Pot nas je iz Damlja vodila skozi vas Kot, kjer se nahaja najjužnejša točka Slovenije, mimo “francoskega kamna”, pa vse do kraške jame Kobiljače, ki je mimogrede najdaljša belokranjska jama. Belokranjski jamarski klub je poskrbel za osvetlitev in tako smo si nekaj začetnih metrov jame lahko ogledali tudi mi. Od jame se je pot naprej vila skozi vas Breg, kjer melje še edini delujoči mlin v tem delu reke Kolpe, pa vse do Srednjih Radencev, kjer je bil zaključek pohoda. Na pohodu je sodelovalo nekaj več kot 400 ljudi in kljub temu, da smo na start prispeli med zadnjimi, je bil del naše ekipe na cilju med prvimi (Blaž, Maja, Tim in Nik). Bravo! 🙂
Pohod smo zaključili s kosilom, poslovilnim skokom v Kolpo in blatnim pilingom za lepšo kožo. 😉
Sledila je le še vožnja proti domu. Seveda brez simboličnega zaključka ni šlo in nič se ne bi na sončno nedeljo bolj prileglo kot sladoled. Zato smo se na poti ustavili v kraju Dvor, kjer smo si privoščili to sladko osvežitev in s tem zaključili ta celoletni športni in doživljajski projekt.
Doživljajski vikend na Kolpi je tako uspešno za nami, prav tako pa tudi projekt Potepuhi kot tak. Zato nam na tem mestu ne ostane drugega kot da zakličemo: POTEPUHI, NASVIDENJE NASLEDNJE LETO! 😉
Mentorji: Mateja Oman, Gregor Rožanc, Saša Gorenc Košir
Zapisala: Mateja Oman
30. 3. 2015 | Adrenalinc, Arhiv
Na prvi pomladni vikend smo se na Planini na Kraju naužili še poslednje zime. Devet otrok nas je bilo – Valerija, Laura, Rok, Grega, Tilen, Nik, Tim, Žiga in Blaž – in tri spremljevalke – Tina, Adrijana in Petra. V petek, ko so bile tedenske obveznosti končno mimo, smo od Savice zagrizli v breg in priznam, da sem nekatere komaj lovila. Pa tudi drugi se niso kaj preveč pustili čakati. Na Komni smo pobrali zgolj splake, ki jih je tja potegnila žičnica, ostale krame in hrane pa nam sploh ni bilo treba znositi, saj so to neizmerno prijazno storili že oskrbniki. Zvečer v pravljični koči Majerica je bila najprej in predvsem na programu večerja, potem pa je ura že velela “dejavnosti” v sobah, ki so ga nekateri začinili z “zanimivimi pogovori”.
V soboto smo najprej napadli Bogatinsko sedlo, a ga žal nismo povsem pokorili. Od tam nas je prej pregnala megla, da skoraj nisi videl, kje se pričenjajo tla. Po kosilu se je pričela snežna akcija – treba je bilo tem bolje skopati snežne luknje, saj so bile te topel domek prihajajoče noči. Vmes so se nekateri že kotalili s kuclja nad kočo in preizkušali, kako srhljivo je biti zakopan v snežnem plazu. Izumila se je tudi krasna igra “noj”, da smo pred večerjo izvedli še krajše, beri daljše, tekmovanje. Po večerji je želja po snežni luknji strmo naraščala, a še prej smo se malo podružili. Prišle so Severina, Tina Maze, Zlatko s prijatelji, potem pa smo imeli krajšo delavnico o spolnosti, saj je prejšnji večer razkril marsikatero zmoto na tem področju. Še mafijce je bilo treba poloviti pred odhodom v snežno luknjo, potem pa smo ta pametni sedli za peč, ta pogumni pa so stopili v črno noč. Vsi so bili heroji, ene je sicer ob polnoči pregnal “medved”, druge pa smo sklenili rešiti, saj bi jih nočno sneženje nemara zakopalo do poletja.
V nedeljo nas je pričakalo nekaj centimetrov svežega, kar je omogočalo dopoldanske norčije v okolici koče. Z žolno smo reševali čokolado izpod snega, kotalili smo se na vse strani in delali “snežake”. Takole bi kar še ostali kakšen teden, smo si bili enotni, a nas je po kosilu poklicala dolina. Gravitacija dela svoje in najhitreje je šlo po riti. V kombiju smo zavohali, da je kopanje v Bohinjskem jezeru pravzaprav dobra ideja. In spet so bili nekateri pogumni, drugi pa pametni. Tak je bil torej konec čisto prekratkih zimskih radosti, plavanje pa naj pomeni prihod novih, toplih, cvetočih in zaljubljenih.
Fotografije z Zimovanja si lahko ogledate tukaj.
Mentorice: Petra Vladimirov, Tina Kralj in Adrijana Reja
Zapisala: Petra Vladimirov
30. 1. 2015 | Adrenalinc, Arhiv
Decembra dnevi postajajo vse krajši, noči vse daljše. A Potepuhov to dejstvo ne ustavi… Kar dvanajst otrok in mladostnikov se je namreč odpravilo na večerni pohod okoli posestva Brdo (9,7 km). Prižgali smo bakle (celo eno doma narejeno) in zakorakali v temo. Poleg hoje, bakel in neskončnih debat, je dogajanje popestrila še čisto prava točka bruhanja ognja.
V januarju smo pričakovali, da nam bo narava nasula nekaj snega, a se nam želja ni uresničila. Zato smo se Potepuhi odločili, da se bomo tokrat potepali z drsalkami na nogah. Sedem otrok in mladostnikov se je odpeljalo do drsališča v Radovljici in če nam česa ni manjkalo, potem so to zagotovo smeh, zabava in pozitivna energija. Bilo je resnično otroško razigrano.
Potepuhi smo tako že v pričakovanju februarskega dogajanja. Mogoče pa nam bo snežna odeja tokrat le naklonjena… 😉
Mentorja: Mateja Oman in Gregor Rožanc
Zapisala: Mateja Oman
