19. 5. 2018 | Arhiv, SS Kranj
Popotovalna epopeja stanovanjske skupine se je začela v petek malo po 12.uri. V lične potovalne kovčke na koleščkih smo pospravili bolj poletne kot zimske cunjice in jih brez težav zložili v prostoren prtljažnik novega kombija.
Z doma narejenim slastnimi sendviči in pol litrsko vodo smo se namestili po našem novem sivo srebrnem kombiju. Imeli smo občutek, kot da smo sedli v avion. Malo bolj nizek, a čisto nov in avtomatiziran.
Tina, naša bodoča mamica je vključila vse aparature na armaturi kombija, Tatjana, kopilotka, je sedla poleg nje, z Dejano pa smo kot zemeljske stevardese sedli med našo mladež, ki so naju v trenutku, še pred navodili kako se v kombiju ne je, ne pije, odklopili iz sveta slišečih. Usmerili smo se levo, proti Šk. Loki, 50 km na uro smo se vlekli počasi do loškega rondoja, se zavrteli proti Poljanski dolini in se dvignili nato proti Žirem in proti Idriji.
Sledili smo zeleni črti, ki se nam je prikazovala na ekranu in nam s prijaznim glasom govorila, da čez 300 m zavijemo levo, pa nato desno, … Premagovali smo kilometre, ovinke, poslušali glasbo na valu 202, z deževnimi kapljicami so se spretno igrali brisalci novega kombija. Kaj lepšega bi še lahko bilo na teh nekaj cm, ki jih je zasedal vsak od osmih potnikov v sivo srebrni limuzini. Varni smo bili tudi pred zunanjimi strelami, ki so vse bolj švigale nad nami.
In vozišče pred nami je počasi vse bolj zavijalo v breg, vse več je bilo opozorilnih tabel, da potekajo dela na vozišču, cesta se je ožala, vse bolj se je ovijala okrog hriba in se na hitro dvigala med polomljenim drevjem. Na cestišču bilo vse več lukenj, z asfaltne baze smo prehajali na makadamsko pot in spet nazaj, vse bolj je bila cesta ozka, oznak za delo še več.
Pripeljali smo do križišča, ko smo se morali odločiti ali gremo na levo ali na desno: v Idrijo ali na Vojsko. Odločila je tehnika, aparatura, ki nas je ves čas prijazno ogovarjala. Tina je brez pomisleka, dvoma v pravo odločitev glasu iz armaturne plošče zapeljala na desno.
Že po nekaj stotih metrih se je iz ozadja do sedaj ves čas tiho kot, da ga ni z nami na ves glas razburjeno oglasil Žan, da smo »falili«, da gremo narobe, da moramo obrniti in da moramo nazaj. Kam nazaj, če pa naša aparatura usmerja po tej poti ga je pomirila z mirnim glasom kopilotka Tatjana. »Ja, obrnite, moj google map pravi, da je ta pot napačna.« » Le kako naj obrnemo, ko pa se na eni strani dviga breg, na drugi pa tik pod nami teče voda, Misija nemogoče. Tina hladno vozi dalje, vse više, vse bolj nam pot svetlijo strele, pot postaja še bolj strma v breg, na posameznih delih jo kar zmanjkuje, vodijo nas obvozi tik nad podori starih cest. Tina pa vije volan naprej.
Vsi še malo prej bolj ali manj nezainteresirani za vožnjo mladci so oživeli, Sven in Žan sta prevzela moško iniciativo preko googla mapa, ves čas, sta pozivala, da naj že obrnemo in gremo po drugi poti, če ne bomo zašli. Ostala sta na spoštljivi ravni in nista rušila naše avtoritete, ves čas sta ponavljala, da moramo obrniti dokler je še čas. A kaj, ko ni in ni bilo prostora, da bi lahko obrnili kombi…dvigali smo se po ozki poti po grebenu, sama sem se pomaknila malo bolj proti sredini sedeža, skušala sem ignorirati panoramski pogled skozi okno v globel, ki se je spuščala takoj za mojo šipo navzdol. Nogi sem tiščala v tla, ves čas sem se nagibala na levo, da se ne bi slučajno Tina preveč usmerila na neutrjeno bankino. In dvigali smo se še naprej.
Da nekdo živi nekje smo razbrali po edinem prometnem znaku, ki je stal ob cesti, to je, da so otroci na cesti. Videli smo le tu in tam kakšno hišo, v katerih so verjetno domačini glede na to, da je bil vreme primerno slabo brali knjige. Nikjer nikogar, cesta je bila sumljivo prazna. Kar pa nam je bilo po eni strani v zadovoljstvo, saj pojma nimam kam bi se umaknili v primeru, da bi nam kdo pripeljal nasproti.
V kombiju sta dekleti postajali vse bolj bledi, oči so švigale sem in tja, nič se niso smejali našim humornim vložkom, fanta sta bila vse bolj nesigurna v našo pozicijsko avtoriteto, v to, da vemo kam gremo in kaj delamo. S prepričevanjem, da smo mi v kombiju edini pravi pustolovci, ki si upamo smo si dvigovali naš prestrašeni ego. Vse dokler nismo prispeli do Oblakovega vrha. Tam pa so se ceste ločile in spet smo morali na hitro, brez razmisleka sprejeti odločitev kam sedaj. In še pred smo se hoteli odločiti je Tina zapeljala v nasprotno smer in…za vedno smo zgrešili Oblak in njegov vrh. In Vojsko za 5,4 km.
Pa da ne boste mislili, da smo bili že na poti v nebesa…ne, mi smo se odločili, da zapeljemo navzdol, med meglice, ki so se vlekle med ovinki….v pekel smo zavili in se začeli spuščati po še bolj ozki od ozke poti, po še bolj makadamski poti, po še bolj strmi, po še bolj ovinkasti navzdol, do prvega obvoza, drugega, do zaprte poti do končnega dna…do rešilnega mostu, kjer smo se ustavili pred znakom Spodnja Trebuša. In zapeljali smo čez most in pred nami se je prikazalo parkirišče in je zrastla gostilna, ki nas je kar potegnila k sebi, v svoje prijazno naročje oštirke, ki se je najbolj ustrašila Dejanine bledice na obrazu. Takoj je poskrbela za »arcnije« za vsakega izmed nas.
Taktiziranje ali naj pojem sendvič ali ga naj čuvam za hude čase mi je dalo kar nekaj časa misliti preden sem ugriznila vanj, saj nisem vedela kdaj bomo imeli naslednji obrok. Da bo nekaj narobe sem čutila že v Kranju, ko smo se pogovarjali koliko sendvičev bomo vzeli na pot. Tatjana je odločila, da bo po njenih izračunih en sendvič za 1h 35 min dolg pot iz Kranja na Vojsko opravičen.
Z oštirko smo navezale zaupen odnos in kmalu smo si izmenjale informacije kdo koga pozna v teh njihovih krajih. Patrika je poznala in ga poklicala, da se je oglasil v gostilni, bile smo ga vesele, prosile smo ga za pomoč pri iskanju poti, ki ne bo imela ovinkov, ki ne bo ozka, ki ne bo…povedal nam je za tri variante in ne najbolj demokratično smo se odločile za drugo. Že dolgo se nismo tako težko ločile od nekoga, čeprav oštirke, kot da bi čutile, da gremo spet v neznani svet.
No, ta varianta poti naj bi imela le malo manj asfalta, drugače pa naj bi bila ok. Tretja pot na Vojsko naj bi bila najdaljša, prvo smo pa tako in tako že prevozile in niti za ne vem kakšno nagrado….ne bi šle več nazaj v breg.
In druga ni bila kaj kmalu kaj bolj drugačna od prve, prvi ovinek pravokoten, drugi enako….in vse tako do vrha. Do cilja. Do Vojska.
Kako smo bili veseli, ko smo prispeli. Drug drugega smo trepljali po ramenih, samozavest je bila na vrhuncu, saj nam je uspelo. Zelo smo bili ponosni na našo Tino, bodočo mamo, ki niti za trenutek ni pokazala strahu. Adrenalin ji je dajal pogon, da je premagala vse ovinke do vrha kot za stavo.
Še dobro, da je bila večerja premaknjena na 19. uro zaradi skupine, ki se je ukvarjala z robo tehniko na Vojskem. Mi smo po hitrem ogledu vedeli le to, da smo bili danes zelo blizu, da dosežemo Oblakov vrh. Kaj pa si lahko mislimo kaj to pomeni tako ali drugače.
In kaj mislite kakšna je bila tretja varianta poti na Vojsko? Prvo kar sem vprašala sem to ali je pripeljal na Vojsko otroke avtobus? »Seveda«, je bil odgovor. Ali je cesta do Vojska asfaltirana? »Seveda«…
Naslednji dan smo pomirjeni, da po tej poti vozi avtobus, da je pot asfaltirana sprejeli sklep, da gremo v kombi in v dolino, da bomo lahko izpeljali program po načrtu. To pomeni, če smo bili prvi dan že na poti v oblakove vrhove, da gremo naslednji dan pod zemljo, v idrijski rudnik, v Antonijev rov. Dvaindvajset metrov pod zemljo smo se spustili do dna rudnika, nato pa smo po 117 stopnicah spet prišli peš na plano.
Nadaljevali smo naše spoznavanje rud v Topilnici živega srebra, kjer nas je pričakal Idrijčan, ki kar ni in ni mogel nehati s samohvalo: da so oni v Idriji najlepši, najboljši in najpametnejši. Da je pameten je dokazal, saj nam je na tako slikovit način opisal dolgočasen element Hg, da bi ga, če bi se ga dalo kupiti, mislim živo srebro, sigurno kupile samo zaradi njegove enkratne predstavitve, pa čeprav bi bil neuporaben. Pa še eno veliko prednost je imel ta muzej. EU je prispevala sredstva, da smo se lahko popeljali od etaže do etaže s sodobnim dvigalom. Kar je bilo glede na to, da smo že pred tem naglodali kolena s hojo po stopnicah, zelo dobro delo našim utrujenim nogam.
Zelo zadovoljni smo se vrnili po še vedno vijugasti asfaltirani cesti v naš dom na Vojskem.
Pot navzdol smo imeli preizkušeno, zato smo zadnji dan program izvedli kar na domačem dvorišču Ko smo odhajali je pred nami peljal avtobus, ki pa se je, ker smo bile ves čas na repu ob prvem širšem ovinku umaknil in nas milostno spustil naprej. Pa nam ni bilo najbolj všeč, saj smo se počutili za njegovim hrbtom zelo varne pred domačini, ki se po ridah vozijo nič kaj počasi. Pomahali smo si v slovo in se odpeljali še po vedno bolj široki cesti do Bolnice Franje. Od tu dalje pa, ne boste verjeli je Tina vozila po novi široki poti iz Cerknega proti Železnikom kot po široki aveniji …in končno smo lahko zadaj za minuto zatisnili oči in spustili nogo z zavor..
In nastala je še ena zgodba, ki jo bomo pripovedovale naslednjim generacijam. Bi verjeli, da je lahko vožnja na Vojsko, to je v majhno vas nad Idrijo prinesla toliko socialno pedagoškega doživetja, team buildinga, da bo ta skupina ostala povezana vse do konca junija in še dlje v jesen. Razen Tine, ki nam bo ušla za eno leto…
Doživljajev v vožnji s kombijem pa s tem ne bo konec, ker se je v voznika kombija stanovanjske skupine Kranj že uvajala nova voznica. Za njo bomo zaradi njene in se ve tudi naše varnosti poiskali CŠOD, ki ne bo na koncu neba ampak nekje na ravnini…. Črnega humorja pa smo se naučile tudi v Idriji, tam so doma najboljši humoristi, menda.
Zapisala: Staša Sitar
