Strokovni center Kranj se je razvil iz nekdanjega Vzgojnega zavoda Preddvor, ki je bil zgrajen leta 1954 v Preddvoru na Gorenjskem. Sam zavod se je nahajal v nekdanji graščini, sprejemal pa je osnovnošolske otroke obeh spolov od sedmega do petnajstega leta starosti. V ta zavod so prihajali otroci iz cele Slovenije. Med diagnostičnimi ocenami so se običajno znašle vedenjske in čustvene težave, specifične učne težave, neuspeh pri šolskem delu, psihomotorni nemir, pri nekaterih pa se je razvoj usmerjal v disocialno naravnanost. Vse te težave so se prepletale s pogosto menjavo okolja, alkoholizmom v družini, neenotnim stilom staršev in podobno. Neposredni razlogi za oddajo v Vzgojni zavod Preddvor so bili največkrat beganje od doma, izostajanje od pouka v povezavi s šolsko neuspešnostjo, kraje in vzgojna nemoč staršev.
Osnovni namen Vzgojnega zavoda Preddvor je bila vzgoja, varstvo, oskrba, izobraževanje, usmerjanje v poklice ter prevzgoja in korekcija motenj v vedenju in osebnosti. Delo je potekalo v vzgojnih skupinah od 8 do 12 otrok, ki so se formirale čim bolj podobno družini: otroci različnih starosti in obeh spolov v vsaki skupini. Šoloobveznim otrokom so omogočali normalno vključevanje v okolje in osnovno šolo Matija Valjavca Preddvor. Ni zanemarljivo, da je bil Vzgojni zavod Preddvor zavod z najdaljšo tradicijo vključevanja otrok v zunanjo osnovno šolo.
V zavodu je bilo šest skupin, ki so včasih presegle dovoljeno število varovancev in tako je bilo v zavodu tudi sto otrok in mladostnikov. Prijelo se jih je ime ‘domci’ in še dandanes lahko v pogovoru s starejšimi generacijami varovancev, zasledimo to poimenovanje.
V začetku 90. let preteklega stoletja pa je začelo prihajati do korenitih sprememb. V slovenskem okolju je prišlo do pobud, da bi zavodi iz starih grajskih okolij začeli prehajati v nove oblike. Strokovnjaki na področju vzgoje in izobraževanja v Sloveniji so na podlagi teoretičnih spoznanj, modelov povzetih iz tujine, predvsem iz Nizozemske, Avstrije in Nemčije, izdelali celovit program prenove vzgojnih zavodov. Glavno vodilo je bilo, razbiti velike ustanove, ki so otroke že s svojim obstojem stigmatizirale v ‘zavodske’, omogočiti otrokom čim boljšo vključitev v okolje in kulturnejše bivanje.
Večina zavodov v Sloveniji se je takrat zares odločila za spremembe, vendar pa so se te spremembe nanašale le na prenovo stavb – iz gradov so odšli v novejše stavbe, vendar skupine so še vedno ostale vse na istem mestu – ostali so v klasični obliki vzgoje. Vzgojni zavod Preddvor pa se je odločil za bolj korenite spremembe. Sprva je prišlo do pobude, da bi v Preddvoru na grajskem vrtu naredili stanovanjske hišice, ker bi nato živeli varovanci, vendar pa se ta ideja ni uresničila. Zatem se je porodila zamisel, da bi varovanci odšli v Kranj, na Zlato polje, in sicer v kompleks, kjer se dandanes nahajata dijaški dom in Fakulteta za organizacijske vede. Tam naj bi jim občina zgradila hišo, vendar pa do realizacije te ideje ni nikoli prišlo. Po mnogih propadlih poizkusih, da bi se preselili kam drugam, pa so v Vzgojnem zavodu Preddvor začeli razmišljati o alternativah klasični zavodski vzgoji. V tistem času so se namreč v Sloveniji začele razvijati prve stanovanjske skupine in zaposleni v Vzgojnem zavodu Preddvor so takrat sprejeli pomembno odločitev – odločili so se, da bodo njihovo dejavnost prenovili tudi v vsebinskem delu. Razmišljati so začeli o ustanovitvi stanovanjskih skupin.
Stanovanjske skupine so se odpirale postopoma – Vzgojni zavod Preddvor je namreč pričel s svojo vsebinsko in prostorsko preobrazbo, selitvijo v manjše stanovanjske enote v okolici Kranja, leta 1992. Prva stanovanjska skupina, ki je odprla svoja vrata, je bila Stanovanjska skupina Kranj. Slednja je začela obratovati leta 1994, namenjena pa je bila izključno srednješolski populaciji.
Ostali varovanci so morali še nekaj časa ostati v graščini Vzgojnega zavoda Preddvor in marca 1996 se je nekaj otrok preselilo v Stanovanjsko skupino Mlaka in Stanovanjsko skupino Črnava. Leta 1997 je svoja vrata odprla tudi Stanovanjska skupina Stražišče, kamor se je preselila tudi uprava zavoda.
V stari graščini je tako ostala le še ena skupina otrok, ki je tam bivala vse do leta 2001. Vodstvo zavoda se je ves čas trudilo, da bi tam bivalo čim manj otrok (le pet ali šest), saj so bili pogoji bivanja v graščini slabi. Ti otroci so se leta 2001 preselili v Stanovanjsko skupino Škofja Loka in s tem je bil proces selitve varovancev iz Vzgojnega zavoda Preddvor v Vzgojni zavod Kranj končan. Vzgojni zavod Preddvor je bil s tem prvi vzgojni zavod, ki je šel v tako drastično spremembo samega koncepta delovanja. Da se je Vzgojni zavod Preddvor odločil za pravo pot, je potrjevalo tudi priznanje stroke, ki je tako preobrazbo zavoda ocenila kot enega najnaprednejših v Sloveniji.
Vzgojni zavod Preddvor je tako zaprl svoja vrata in vse večji pogon je začel dobivati Vzgojni zavod Kranj, ki se je leta 2023 preimenoval v Strokovni center Kranj.
